Objavljeno 23 Maj 2011, objavil admin | Objavljeno v BLOG, Novičke
Tagi: dirka okoli slovenije, poročilo dirka okoli slovenije, poročilo dos

Objavljamo zanimivo poročilo iz Dirke okoli Slovenije, ki ga je pripravil član zmagovalne ekipe moških dvojic, Tadej Blatnik. Ponosni sponzor ekipe je bil tudi HitroNaSplet.

 

V zadnjih treh mesecih se mi je življenje odvijalo s svetlobno hitrostjo, tako da sem sam sebi komaj sledil. Razlog vsega je bila seveda največja ultramaratonska dirka v tem delu Evrope, DOS-RAS Extreme 2011. Tako hitro se je vse odvilo, da še sedaj nevem kako sem se sploh znašel v tem svetu ultrakolesarstva. Vsi, ki me dobro poznajo vejo, da nikoli nisem bil pristaš ali ljubitelj te posebne kolesarske discipline, sem jo pa vedno občudoval in zelo cenil…predvsem po zaslugi največjega asa te panoge in velikega prijatelja, pokojnega Jureta Robiča. Gotovo pa je nekaj, če ne bi poznal Jureta se tega ne bi lotil, če ne bi bilo njega mene DOS ne bi videl in te besede pišem zato, ker sem dirko odpeljal njemu v spomin. Jurko mi je večkrat dejal, naj se posvetim DOS-u, naj poizkusim, kaj je to…da bom potem vse razumel. Na najini zadnji skupni dirki, Giro del Friuli, največji etapni amaterski dirki v Italiji, me je v zadnji etapi prosil, če bi šel z njim v Švico na dirko Tortour…tako se je začelo. Kot vsi vemo, je bila to zadnja Juretova ultra dirka in počaščen sem, da sem bil del njegove majhne in homogene ekipe. Tam sem spoznal, kaj pomeni ekipni duh, ko vsi dihajo za kolesarja in skupni cilj…ter kaj pomeni to kar je vedno ponavljal…dirko zmaga kolesar, izgubi pa jo lahko ekipa.

 

Po Švici sem bil že “notr” in želel sem si videti še DOS, vse je bilo dogovorjeno, dokler se ni zgodila ta tragična nesreča, ki je še danes ne razumem in je nikoli ne bom sprejel. Jure je odšel na svojo zadnjo pot in moje poglavje z ultra dirkami se je nenadoma končalo. Nato pa se proti koncu leta 2010 kolega iz ekipe Bicikel.com, Aleš Belina pojavi z noro idejo, da bi rad startal na DOS-u. Želel je solo in se pripravljal že 3 mesece na ta podvig. Zaradi poškodb je odlašal s odločitvijo in še sedaj nevem kaj za vraga me je obsedlo takrat, da sem rekel nekaj, kar sem bil siguren, da bom kasneje obžaloval: “Stari startej pa dvojice, če ne dobiš n’benga grem pa jest stabo!” In tako se je zaželo…Beli se je sprva malo skeptično strinjal, najprej poizkušal najti primernega partnerja in ker na mojo smolo ni našel nobenega “norca” nisem mogel snesti besede in tako se je začelo.

 

S pripravami sem resno začel po novem letu, na kolesu pa večinoma od februarja dalje. Cilj je bil opraviti 5 do 6 tisoč kilometrov do starta, kar se mi je glede na moje izkušnje zdelo povsem dovolj. Nalogo sem izpolnil in moja predvidevanja so se potrdila. Na start 12.5. v Postojno sem prišel s 5.750km in visoko pripravljenostjo, predvsem pa nevrjetno motiviran in odločen. Cilj je bil jasen, Beli mi je ze decembra zabičal, da ga zanima le zmaga in nikoli nisem podvomil v njo. Sedaj, ko je vse za nama, lahko povem, da sva imela dva cilja…generalna zmaga in izboljšati rekord v povprečni hitrosti na dirki. Trasa seveda ni primerljiva s tisto iz prve izvedbe dirke leta 2007 in midva nisva dirkala proti Juretu Robiču, vendar z njim…pokazala pa sva kakšna “mašina” je bil Jure.

 

Pri žrebu sva imela srečo in izbrala zadnji časovni interval, tako da sva imela vse pod kontrolo. To seveda ni bilo dovolj in v kleti garažne hiše pred startom sva si nadela novo breme, startati zadnja in končati prva.Taktika je bila torej povsem preprosta…iz startnega mostu v “filter”, čimprej ujeti ostale dvojice in nato samo še pospeševati. Spomnim se samo to, da je Belina stvar vzel precej bolj resno kot jaz in da sem takoj, ko sva iz podesta zapeljala na cesto moral začeti v polnem sprintu, da mi ni ušel…potem pa vse kar se spomnim je to, da je letelo kot še nikoli. Prvo časovno postajo smo se še lovili…Belina se je izgubil v prvi “smeni”, na menjavi pa bentil čez vse živo in mrtvo. Moja prva etapa, če izvzamem skupinskih 3km po startu, je bilo eno samo divjanje in prehitevanje ostalih ekip, na vseh mogočih mestih. Spust po Črnem Kalu je bil adrenalinski doping, zaradi Kavijevih 66m visokih felten, me je pri 70km/h nosilo po pasu levo desno, vzpon na Kubed sem odpeljal s povprečjem 26km/h in na pragu…razmišljal sem, da če bo šlo tako naprej, da ne bomo daleč prišli. Spet sem se spomnil Juretovih besed glede taktike, od starta glavo dol in do cilja v “poden”…na mojo srečo je na tak način neslo vse do cilja. Šele po tretji menjavi, v 3. etapi pri vzponu na Čepovan sem se umiril in iz adrenalinske injekcije od starta, prišel na normalen tekmovalni tempo. Spust iz tega prelaza je bil zagotovo najbolj nevaren trenutek na tekmi, dan se je prebujal po cesti pa nešteto žab in polno peska, cesta široka za en pas, ob strani betonska ograja in za njo prepad. K sreči smo ta spust odvozili v koloni izjemno počasi in pred vsemi konkurenti, ker sem na vrhu zadnjič prehitel dvojico Orbeje.

 

Menjavo v Mostu na Soči smo izpeljali sočasno, vendar smo bili hitrejši in od tu naprej je bila pot do zmage odprta, vendar izjemno dolga. Pred Vršičem sem ujel še Komaca in mu upam dal še zadnjo motivacijo in spodbudo za njegovo dirko na Vršič. Ta pokal je moral ostati na Gorenjskem, verjetno sem v Uroša vrjel bolj kot on sam, ker sem prepričan, da je bil zagotovo najbolje pripravljen in motiviran za osvojitev pokala Jureta Robiča. Naslednja menjava v Trenti in Belijev vzpon na Vršič je bil prava kalvarija in tukaj se je poznal hiter začetek, ko nisva začela “po pamet”. Spust iz Vršiča sem vrjetno odpeljal najhitreje v življenju in pridobil dve minuti, nato pa se mi je nasmehnila še sreča in veter v hrbet po dolini, tako da je dobesedno letelo do Jesenic. Belina se je v Tržiču po tuširanju vrnil kot prerojen, povsem drug človek kot sem ga zapustil na Vršiču in pregnal vse moje strahove o krizi. Od tu naprej je šlo samo še navzgor. Tuširanje in topel obrok v Kamniku, je bil zlata vreden, Črnivec mi je kljub začetni slabosti uspel izjemno dobro in do menjave je spet letelo. Na drugi strani sva začela prehitevati še najhitrejše solo ekipe, Čerin, Rosenstein, Strasser…spredaj je ostajal samo še prvi favorit in sotekmovalec Marko Baloh. Sledila je dolga menjava Beline čez prelaz Sleme, ki ga je premagal v spremstvu in navodilih Tekavca in nato moja “smena” čez strme “špičke” Zg. in Sp. Kungote do Sladkega vrha. V Prekmurju nova težava, Belina je dobil krče v podplat, ko smo mu hiteli nasproti pa nas je zaustavil policaj. Mulej je moral opraviti še alkotest, ušlo nam je vsaj 15min, Belina pa je za kazen moral splezati še čez Kuzmo. Po Prekmurju je letelo z vetrom, na postaji v Moravcih izvem, da ima Baloh še 15min prednosti in od tu naprej sem samo še bolj pritiskal. Mareta sva prehitela pri Ptuju in od tu naprej sva bila dejansko prva na trasi. Ustavila nas je prometna nesreča sredi noči pri Šmarjah pri Jelšah, vendar je direktor dirke uredil spremstvo s policisti mimo stoječega konvoja kamionov. Po tej postaji so naja čakali še trije daljši prelazi. Na menjavi v Novem mestu, sem ob 5-ih zjutraj začel “plezati” na Vahto. Teh Gorjancev ne bom nikoli pozabil, vzpona ni in ni bilo konec, hvala Muleju za tisti 300m tek ob meni, ki me je prebudil in Gašperinu za Avsenike in Slake, ker drugače bi zaspal na kolesu. Spust iz Vahte proti Črnomlju pa je bilo eno samo rezanje megle v neznano in mraz do kosti.

 

Po zadnjem prelazu, ki ga je Beli opravil suvereno je sledil še hiter spust do Kočevja in zadnja menjava v Cerknici, pred katero se mi je ze tretjič na dirki ulila kri iz nosa…tokrat hvala Neži za rešitev. Od zadnje časovne postaje v Novi vasi na Blokih, pa se je začela tista skupna “smena”, ki sva jo čakala od starta. Vožnja pod adrenalinom, s spremstvom šefa dirke in na znamenite “kačje ride” sva v “štric” peljala, kot bi bil šele začetek in izjava direktorja, če greva še en krog, češ da časti startnino je bila povsem na mestu. Prihod v cilj v Postojni je bil vrjetno za oba višek kariere in posebno doživetje, predvsem pa veliko olajšanje, da nama je resnično uspelo. Dejansko se je zopet potrdila Juretova misel…na koncu si tako prazen, da se težko veseliš in stvar pride dejansko za tabo čez par dni, ko se umiriš in končno naspiš. Vendar, občutkov na odru v objemu ekipe ne bom nikoli pozabil in takrat sem se zavedal, da sva opravila res veliko delo, ter da so vsi stali za nama. Cilj je bil izpolnjen, s časom 37 ur, 35 min in 30 sek sva postavila nov mejnik za prihajajoče dvojice in končala kotgeneralna zmagovalca.

 

Hvala vsej ekipi, ki me je uspešno vozila in krmarila do cilja in rešila zaplet na startu s elektriko, ko sem dejansko mislil da gre vse narobe, ste vse rešili s skupnimi močmi…Muleju za super vožnjo in osvetlitev ponoči, resnično sem mu povsem zaupal, da je lahko vozil dejansko v mojem zavetrju…Gašperinu za motivacijo ter navigacijo, nismo se izgubili, čeprav čez tiste strme špice še sedaj ne vem, če nam je bilo treba. Skrbel je tudi za ritem po mikrofonu na vzpone in vrtenje glasbe…Neži za prehrano in pijačo, njene izkušnje iz DOS-a in vso mirnost, ki mi jo je dajala, ter da je skrbela da v avtu vse “štima” in da fanta nista pozabila, da smo na dirki…Gljivcu, da je priskrbel vse informacije, ki so me zanimale med dirko in nas je ves čas držal on-line na spletu, da smo dejansko obstajali. Zahvale celotni ekipi Aleša Beline, Kaviju in Boži, predvsem “crew chefu” Sandiju, ker je resnično znal držati vse vajeti v rokah in deloval izjemno mirno tudi v stresnih situacijah, ki jih še ni bil vajen…Hvala tudi ostalemu delu ekipe, to sta bila naš fotograf Vidic in snemalec ter novinar revije Bicikel.com Črmelj, ki sta v tretjem avtu skrbela, da smo lahko medijsko pokrili projekt. Ekipa, bili smo prava klapa in s tako ekipo je vse otročje lahko, zato se vidimo prihodnjič…Hvala sponzorjem, da ste nama pomagali uresničiti idejo, ter izpeljati ta velik projekt, ki verjamem še ni končan. Na koncu še hvala vsemnavijačem, da ste nas spremljali in spodbujali preko naše strani, socialnih omrežij in predvsem direktno na trasi, to zadnje ti da neverjetno energijo, da premagaš vse ovire na poti do cilja.

 

Veliko stvari se je spremenilo v zadnjih mesecih…Beli je postal moj dober prijatelj in Jurko, sedaj te razumem…DOS je več kot le dirka!

 

Povezava na originalen članek: Dirka okoli Slovenije